|
resonánca -e ž, pojm. (ȃ) fiz. sonihanje: magnetna ~; biti v ~i; glasb., jezikosl. |odzvok|; neobč. Njegova poezija nima ~e v današnjem času odmeva, odziva
Če želiš v spletišče deliti odmev lastnih misli vezanih na družbena ali kulturna zbivanja, jih pošlji na slovenian.feminist@gmail.com . Besedilo naj ne presega dveh tipkanih strani (TNR 12, enojni presledek).
|
Avtor_ica Tanja Matijašević Gorski kozu, kislo zelje, hokej. T r i s t v a r i. |
31. 5. 2021
Kosmatice Milan Šelj in Marta Bartol Založba Zala, 2020 Otrokom v slast in staršem v razmislek Zbirka Kosmatice nas povabi v svet živali, rastlin in naravnih pojavov s spuščenim pedagoškim kazalcem, ki tradicionalno rad vstopi v otroške pesmi. Pesnik, Milan Šelj, bralca izzove, da doživi perspektive bitij, ki vsak na svoj način iščejo tisto, čemur bi ljudje rekli sreča. Ta je, kot kaže, močno povezana s podpirajočo skupnostjo, ki je bistvenega pomena za vzdrževanje ravnovesja. To je zaradi dinamike kraške pokrajine in raznolikosti flore in favne ves čas na preizkušnji. Poznane otroške pesniške motive, kot so črni kos in lačni medved preobleče in jim da nov glas. Ta z močjo vetra vstopa v ne preveč tesno rimo, ki podpre besede, kot so paberkovanje, ruj in vršiček. To pa je še ena odlika zbirke, saj nudi priložnost za širjenja besednega zaklada ali raziskovanje pesniške obrti. V slednjo nas v obliki recepta nagovarja pesem Pesnik peče. Zbirko kot celoto lahko razumemo kot domišljijski svet, ki nas, kot dobro premišljena planinska pot, vodi skozi odnose ter resnične kraje in se ustavi na razglednih točkah. Na teh nas nagovarjajo vprašanja lastne samopodobe, sanj, razigranosti in medsebojne naklonjenosti. Kljub živalskim motivom se pesmi nikoli ne zatikajo v stereotipe o kakšnih zvitih lisicah, ki se kot po tekočem traku reproducirajo v otroški literaturi. Krasno je kako pesniška zbirka preseže družbene vzgibe, ki bi otrokom razlagali o primernosti njihovega bivanja, igre, vprašanj. To se mi zdi nujno. Otroci imajo pravico do literature, ki jih vzpodbuja, da najdejo sebi lasten izraz in poletijo v smer, ki jim je ljuba. Na tak način bodo prišli do lastnih izkušenj in se povezali s pogorelčki, ki razmišljajo podobno. Pesmi so otrokom ponujene kot posladek ustvarjen iz črk, ki jih je pesnik zamesil, kot pekovski mojster, s katerim se primerja, in so povabilo v svet čuječih bitij, ki je v šumu kapitalizma in elektronike naslovljen na bralce. Otroška domišljija zasluži možnost, da izriše palčka, ki se vrti z Martinom in Maksom ter ustvarja glasbo, na katero plešeta koza Loredana in muca Ivana. Kosmatice so na videz majhen kraj, poln raznolikih prebivalcev, ki svojo resnico živijo z lahkotnostjo, ki je človeškem svetu ves čas na preizkušnji. Ilustratorka Marta Bartolj je živalim, ki z ljudmi delijo enake skrbi in občutja, spretno nadela človeške obleke in jih vpela v opravila, ki jih narekujejo vsebine pesmi. V zbirko je naselila raznovrstne ptice in rastlinje, kot poziv, naj opazujemo okolje, ki nas obdaja, in mu prisluhnemo, da bi nemara tudi sami prišli na sled krtu, ki skozi teleskop pogleduje proti svojim sanjam. Preplet pesmi in ilustracij je povabilo na ples, ki ga obiščejo celo kače, čeprav nimajo ne nog in rok, si za to priložnost z veseljem nadenejo ličen klobuk. |
Mentalni Opomnik - 8. december
ceMENTALNI OPOMNIK
Že kak mesec prebivam v svoji mali občini. Ta obsega 42km2. V jesenskem času je tu precej megleno. Trgovine so omejene na en srednje velik Spar in mini verzijo Merkatorja (eden tistih Merkićev, ki ga je svoje cajte bogatil klasičen gostilniški pajzl). Imamo tudi dve gostilni, ena nudi dostavo, druga je trenutno zaprta. V naši občini imamo tudi gasilni dom, šolo, vrtec, bencinsko črpalko in cerkev.
Malo večje mesto, kjer se nahaja tudi upravna enota, ki pokriva našo občino, je oddaljeno 15 minut vožnje z avtom. Javni prevoz do tja je praktično neobstoječ (tudi v času ko vladni ukrepi mirujejo). Na voljo je tudi vlak, ki vozi v smeri Kopra oz. Ljubljane. Ampak ne zdaj. Zdaj našo dolino iz obeh strani objemajo zvoki škripajočih tovornih vlakov. Sila romantično. Odpadke sortiramo po ekoloških otokih, imamo pa tudi bio in navadno kanto za smeti, ki ju moram vsake toliko zapeljati do konca ulice.
Piše se leto 2020. Kot človeštvo smo doživeli že dovolj revolucij, tehnoloških presežkov in ekoloških katastrof, da bi se lahko, kot ena od, domnevno razvitejših življensjkih vrst, usedli, in pomenili kako naprej. Takole malo odprtega dialoga o kapitalizumu, nacionalizmu in nenazadnje dobrih praksah. Slovenska politika je, moramo priznati, skozi kovid vznemirjenja dobila največ moje pozornosti odkar so moje jugoslovasnko državljansvo prekrstili v slovenskega. Gledam tiskovke in spremljam državne seje. Ko gledam sejo kulturnega odbora, se spomnim, da sem na prejšnji opazila Suzanine modre lase, ker hoče herr profesor zgodovine deložirat nevladne organizacije iz Metelkove 6. To me mal stisne, ker vem, da tam biva deluje tudi ŠKUC, ki ustvarja prostor za glasove, ki v našem sistemu niso nujno pozvani, da bi spregovorili, če le ni treba. Spomnim se druženj jesenske Lezbične četrti, ko smo s Suzano sedele na koncertu v Tiffli. Zraven je bila Jedrt, s katero sva se ob zvokih nekega hard metala iz Jalle spraševali »če je aka Neomi mal pojačal«. Čakale sva namreč na njihov akustični koncert in se režali, da ti zvoki najbrž ne pripadajo njihovi tonski vaji. Ko so sosedje na Metelkovi nehali žagat, smo se končno lahko ufurale u ta romantiš Neomi filing. Ampak kwa bi zdej dala za košček unega žaganja! Namesto tega me zjutraj zbudi žaganje, tisto pravo. Z motorko. Hitro vstanem in se odločim, da bo ta tisti dan, ko bom šla v trgovino. Nabavila sm si clo Špar kartico in zdj točn vem keri so dnevi za popust. Počutim se staro 70 let. Takrat začnem razmišljat o tem, kako naj bi pri sedemsedetih štekala kaj mi lajajo iz televizije (če bo še obstajala). Spomnim se, kako me je stara mama (dokler je bla še živa) spraševala koga bi bi najbolje volit, ker sama res ni zaupala politikom in je rekla, da bo volila tiste, ki bojo nardili tako, da bo dobr za nas, njene vnuke. Ob tej misli me spet stisne, ker nism zihr, da bom tut jst mela ob sebi koga, ki bo to povedal meni. Razmišljam celo, da bi si dala en tatu na katerem piše nikoli ne volt SDS, ampak že misel na to, da bi mela zadnje tri črke te zapovedi na svoji koži, mi povzroči fizično slabost. Spokam se v trgovino in si res zaželim pomaranč, ker bi si rada nardila en sok, čeprav je popularnost vitamina C v zatonu. Konkurira mu veliki d, ki je dober v fajtu s korono.
Napokam se do Špara, z avtom, da vmes opravim vse tista ločevanja odpadkov. V Šparu zahtevajo vstop izključno z vozičkom. Zadnjič, ko sem šla kupit samo dva pira, me je prodajalka ves čas mojega nakupa spremljala s srepim pogledom. Šele kasneje sem si prebrala nov lA4 format list nalepljen na vhodu, ki je sugeriral, da bi morala dve pločevinki vozit v mrežasti kočiji. Pridem do zelenjave, kjer je situacija precej klavrna. Mislim, da sosedovi zajci jejo bolj sveže zelje, kot je tisto, ki ga gledam. Od zelenjave v ponudbi zaupam samo korenju. Sadje je srednja žalost, zapakirano v embalažo, ki gre v najmanj dva različna kontejnerja na eko otoku. Jem vse vrste zelenjave, ampak med sivim brokolijem in rjavim zeljem izberem embalažo, ki vsebuje kilogram špinače in se odločim, da v povezavi s to trgovino ne bom več upala izbiro, ki bi zagotavljal kulinarične presežke. Kupim še žarnico (bolj malo jih je še na zalogi, najbrž tehnične robe ne smejo nabavljat) in edini sir, ki štrli iz povprečne rumene gmote. Seveda je najdražji. Plačam, grem ven in se napotim čez cesto. Tam ima trgovinico z zelenjavo in sadnjem g. Bajram Martinaj, ki ima najbolj sočne pomaranče, zelen brokoli in celo stebelno zeleno! "Če potrebuješ še kaj drugega, lahko pripeljem iz Ljubljane že jutri. Grem vsak dan iskat," mi še doda in se lepo zahvali, ker kupujem pri njemu.
Naredim si mentalni opomnik: ne kupuj sadja v Šparu in nikoli ne volit za SDS.
Že kak mesec prebivam v svoji mali občini. Ta obsega 42km2. V jesenskem času je tu precej megleno. Trgovine so omejene na en srednje velik Spar in mini verzijo Merkatorja (eden tistih Merkićev, ki ga je svoje cajte bogatil klasičen gostilniški pajzl). Imamo tudi dve gostilni, ena nudi dostavo, druga je trenutno zaprta. V naši občini imamo tudi gasilni dom, šolo, vrtec, bencinsko črpalko in cerkev.
Malo večje mesto, kjer se nahaja tudi upravna enota, ki pokriva našo občino, je oddaljeno 15 minut vožnje z avtom. Javni prevoz do tja je praktično neobstoječ (tudi v času ko vladni ukrepi mirujejo). Na voljo je tudi vlak, ki vozi v smeri Kopra oz. Ljubljane. Ampak ne zdaj. Zdaj našo dolino iz obeh strani objemajo zvoki škripajočih tovornih vlakov. Sila romantično. Odpadke sortiramo po ekoloških otokih, imamo pa tudi bio in navadno kanto za smeti, ki ju moram vsake toliko zapeljati do konca ulice.
Piše se leto 2020. Kot človeštvo smo doživeli že dovolj revolucij, tehnoloških presežkov in ekoloških katastrof, da bi se lahko, kot ena od, domnevno razvitejših življensjkih vrst, usedli, in pomenili kako naprej. Takole malo odprtega dialoga o kapitalizumu, nacionalizmu in nenazadnje dobrih praksah. Slovenska politika je, moramo priznati, skozi kovid vznemirjenja dobila največ moje pozornosti odkar so moje jugoslovasnko državljansvo prekrstili v slovenskega. Gledam tiskovke in spremljam državne seje. Ko gledam sejo kulturnega odbora, se spomnim, da sem na prejšnji opazila Suzanine modre lase, ker hoče herr profesor zgodovine deložirat nevladne organizacije iz Metelkove 6. To me mal stisne, ker vem, da tam biva deluje tudi ŠKUC, ki ustvarja prostor za glasove, ki v našem sistemu niso nujno pozvani, da bi spregovorili, če le ni treba. Spomnim se druženj jesenske Lezbične četrti, ko smo s Suzano sedele na koncertu v Tiffli. Zraven je bila Jedrt, s katero sva se ob zvokih nekega hard metala iz Jalle spraševali »če je aka Neomi mal pojačal«. Čakale sva namreč na njihov akustični koncert in se režali, da ti zvoki najbrž ne pripadajo njihovi tonski vaji. Ko so sosedje na Metelkovi nehali žagat, smo se končno lahko ufurale u ta romantiš Neomi filing. Ampak kwa bi zdej dala za košček unega žaganja! Namesto tega me zjutraj zbudi žaganje, tisto pravo. Z motorko. Hitro vstanem in se odločim, da bo ta tisti dan, ko bom šla v trgovino. Nabavila sm si clo Špar kartico in zdj točn vem keri so dnevi za popust. Počutim se staro 70 let. Takrat začnem razmišljat o tem, kako naj bi pri sedemsedetih štekala kaj mi lajajo iz televizije (če bo še obstajala). Spomnim se, kako me je stara mama (dokler je bla še živa) spraševala koga bi bi najbolje volit, ker sama res ni zaupala politikom in je rekla, da bo volila tiste, ki bojo nardili tako, da bo dobr za nas, njene vnuke. Ob tej misli me spet stisne, ker nism zihr, da bom tut jst mela ob sebi koga, ki bo to povedal meni. Razmišljam celo, da bi si dala en tatu na katerem piše nikoli ne volt SDS, ampak že misel na to, da bi mela zadnje tri črke te zapovedi na svoji koži, mi povzroči fizično slabost. Spokam se v trgovino in si res zaželim pomaranč, ker bi si rada nardila en sok, čeprav je popularnost vitamina C v zatonu. Konkurira mu veliki d, ki je dober v fajtu s korono.
Napokam se do Špara, z avtom, da vmes opravim vse tista ločevanja odpadkov. V Šparu zahtevajo vstop izključno z vozičkom. Zadnjič, ko sem šla kupit samo dva pira, me je prodajalka ves čas mojega nakupa spremljala s srepim pogledom. Šele kasneje sem si prebrala nov lA4 format list nalepljen na vhodu, ki je sugeriral, da bi morala dve pločevinki vozit v mrežasti kočiji. Pridem do zelenjave, kjer je situacija precej klavrna. Mislim, da sosedovi zajci jejo bolj sveže zelje, kot je tisto, ki ga gledam. Od zelenjave v ponudbi zaupam samo korenju. Sadje je srednja žalost, zapakirano v embalažo, ki gre v najmanj dva različna kontejnerja na eko otoku. Jem vse vrste zelenjave, ampak med sivim brokolijem in rjavim zeljem izberem embalažo, ki vsebuje kilogram špinače in se odločim, da v povezavi s to trgovino ne bom več upala izbiro, ki bi zagotavljal kulinarične presežke. Kupim še žarnico (bolj malo jih je še na zalogi, najbrž tehnične robe ne smejo nabavljat) in edini sir, ki štrli iz povprečne rumene gmote. Seveda je najdražji. Plačam, grem ven in se napotim čez cesto. Tam ima trgovinico z zelenjavo in sadnjem g. Bajram Martinaj, ki ima najbolj sočne pomaranče, zelen brokoli in celo stebelno zeleno! "Če potrebuješ še kaj drugega, lahko pripeljem iz Ljubljane že jutri. Grem vsak dan iskat," mi še doda in se lepo zahvali, ker kupujem pri njemu.
Naredim si mentalni opomnik: ne kupuj sadja v Šparu in nikoli ne volit za SDS.
NE LUB' SE MI VEČ
Tekst se je nekam izgubil. Ko ga najdem, ga prilepim, ups. Tehnične težave.
NAPAKA V SISTEMU
5.3. 2021
Aveš uno, ki so del sistema v katerega verjameš. Dobivaš petke in štirke pa pol nisi sprejet na željeni faks. Ves čas ti folk nabija, da ja ja ja, če se učiš boš dosegu kar želiš. Živela boš miren lajf. Ja dobila boš fajn moža. Ja ja, super. to se šteje kot dosežek. Fajn mož.
Ej ampak kašn lajf ste si vi to predstavljal? Men se vse dozdeva, da so se mi ves čas mal lagal. Da nekej ne štima.
Tko, če si iz ene delavske klase, kokr sm tut jest, ti je hitr jasen da lahk prebiješ sam ta steklen strop do srednjega razreda in se pol pol lajfa ukvarjaš s tem, al boš ta nek keš investirala v avto/nepremičnino al zaštartala neko kariero, ki je izven sistemskih okvirjev. Šans pa ni velik. Ne morem se jest kr trikrat premislt kaj bom. Zato me kar zmrazi, k mi kdo ponuja ideje o izi zaslužkih in piramidnih sheme al me praša že za četrto prostovoljno stvar v tednu, sj to sam mal prideš pa pomoderiraš, sam par besed napišeš, a bo ok če ti plačamo v bonih, lej denarja ni veliko, saj razumeš.
Ne gre več! Kdor me pozna, ve, da sem človek, ki je v lajfu ves čas fural več kt le en job. Bila sem trenerka/vzgojiteljica/reprezentantka/študentka/performerka. Vse naenkrat. Ta faking karierizem in sistem, ki te stiska, da iz sebe nekej nardiš. Pa moja želja po ustvarjanju skupnosti. Jst sm najprej imela idejo, da bi športala, ker v tem sem bila res dobra, ampak floorball ni take vrste šport, da bi se sponzorji tepli za tebe. Še več, z dekleti smo se večkrat hecale, da za nas velja moto pay to play. O neenakosti po spolih in odnosu do žensk in stalnem dokazovanju kompetentnosti in razlikah, ki so se delale na osnovi genitalij (in o tem, kako je bilo za moško, mladinsko in člansko, reprezentanco bolje poskrbljeno) pa kdaj drugič, verjetno bo to kar kak daljši esej ali knjiga. Oblublam ta esej. Ok?
Po desetih letih guljenja istega poklica pomočnice vzgojiteljice za 700 evrou na mesec, sem se skurla. Začela sem slabše slišat, imela sem težave z želodcem, ker iskreno tisto kosilo, ki ga poješ z otroki prav na hitro ni nek primer urejene prehrane, večina kolegic je imela težave s križem, krčne žile, ... v zadnjih letih pa precej primerov rakavih obolenj. Ta odnos, da nikoli ne delaš toliko, da ne bi mogla še malo stisnit, potrpet in opravit kako nalogo več. Starši se nam (večinoma) zahvaljujejo in sprašujejo, kako to zmoremo, sistem pa kt ena mantra: bodite hvaležni za služno, izpolni obrazec, izobražuj se , razkužuj, briši prah. Štej otroke, ta ima alergijo, oni uši, tretji ne sme uporabljat tistih navadnih robčkov, ga lahko slečete popoldne, naša pa nesme v peskovnik (what?), jse opravičujemo nimammo škornjev, nič hudega bomo vse uredili.
Kaj ima denar s tem? Ne veliko. Si pa mislim, da bi blo ok, da si pri takem tempu lahko vsaj kaj privoščiš. Ja seveda si s 700 evrov mesečno nikoli nisem mogla privoščit premium sestavin, mirnega nakupovanja na tržnici, večerje v sem pojedla po tem, ko sem si jo po celem dnevu odsotnosti skuhala sama. Kuča - poso - kuča- poso, eto što znam. Kašn luksuz, da ti kdo skuha, pospravi stanovanje, masažo bi nujno potrebovala, priviščila sem si terapijo, ki jo pomojem rabi vsak, ki ima opravka s 70-imi ljudmi dnevno (160 eur na mesec, brt!) kjer nemalokrat dežujejo skrajno osebna in neprimerna vprašanja - "A si želiš otroka?" Opa. Halt. A ste nori ljudje? Kakšen otrok. Do petih sem bila v vrtcu in kdaj naj po njihovem prebivam s svojimi otroki. Sem videla že vse preveč otrok, ki so od treh do petih pogledovali po vratih, kdaj bo vendarle kdo prišel po njih, ker so vsi ta boljši prijateljčki ža doma. In vse preveč vzgojiteljic, ki ne morejo niti prvi šolski dan na faking tortico s svojim lastnim otrokom. Kakšen krut absurd.
Seveda sem se potrudula za te pikce in sem z njimi igrala hokej, plezala na češnjo (bohnadej da si kdo strga ta nove uggice?!?!) in plesala balet ob ritmih Elze. Otroci so zakon, res. Ampak nisem si predstavljala, da bom mela energijo in voljo vseskupaj zganjat še nadajnih 3o let in to 40 ur tedensko. Mogoče je vsega kriva ta moja premalo delujoča ščitnica, nevem. Sem pa res betežna. Pri svojih 37 pomladih in treh letih terapije sem se odločila, da moram spremenit življenski ritem, ker sem ves čas v neki rdeči fazi skurjenosti in menjat kariero. Brane je rekel: Ja zakajs i pa pistila službo. Najbrž me je hotu opozorit, da je v kulturi jeba.
Vedla sem, da bo težko, ker si bom mogla sama ustvarjat urnike, disciplinirat, pisat, rihtat predstave, moderiranja, prodajat svoje talente, ampak sem imela nek zagon.
Težko mi je bilo priznat, da si moram najprej malo spočit, ne zmorem, potrebujem pavzo, tišino, medtem ko se oglašajo naši kleni starci, staroste, predniki, boomerji, kako smo pa mi lahko.
Ne vem kako ste. Jebeno težko. Pa nekak smo pripomogl mi, otroci socjalizma, kr nezahtevni in koristni mulci, se mi zdi. Ampak polovica (prisežem, da polovica) te boomerske genaracije je prebolelo raka, al, na žalost, za rakom umrlo. Kdaj se bomo začeli pogovarjat o tem? Vsi smo skurjeni. Ravno smo začel slutit ta pogovor (Jesenice, Anhovo, kje smo?), pa je zdej korona in ne smemo naslavljat ostalih bolezni, gnile politike, debilnih ukrepov, podnebne jebe in duševnega zdravja. Skor tako kot se v socializmu ni naslavljo disleksije, ADHDja in dejstva, da te je prfoks kdaj kašn šamar stisnu. Če ti v šoli ni šlo, si bla površna al lena. To prtljago še zdaj vlačim za sabo.
Hej, a je vredu, da ne grem na ta sestanek?
Sestaki pa so zdaj po novem kar naprej na zoomu, nobene privatnosti ni več, dajmo se dobit ob 21.00, saj smo vsi itak doma. Buljim v telefon in odgovarjam na vsako stvar, da dokažem, da sem aktivna al da se izvlečem iz misli, ki me vlečejo v depro.
Potem se zavem, da je bil eden mojih glavnih ciljev prav to, da malo umirim tempo, da grem na kak sprehod in delam stvari, ki me res veselijo ali vsaj ugotovim, kaj to je. Da najdem rutine, ki bodo izmile grafit na zidu, ki stoji na poti do samouresničitve. Da se neham gnati in končno diplomiram, napišem pesniško zbirko / zbirko kratkih zgodb. Pa naj bo kar bo. Naj se zruši ta faking zid in z njim napis: "Nisi dovolj dobra."
- Sestanek ob devetih zvečer?
- Ne morem, res ne.
- Zakaj pa ne?
- Ker berem knjigo.
- Ja saj to pa lahko res kadarkoli, saj nimaš službe.
- Ja, res je nimam.
Zavzdihnem.
Težko je bit brez službe. Take zaresne, ko startas od od sestih zjutraj in se vrnes ob petih popoldne. Nimam tistih 700 evrov na katere sem lahko deset let računala, zdaj se zdi to res veliko denarja. Moram si ustvarit priložnost za zaslužek, zaslužit in še vedno fajtat za svoj čas. Za branje in pisanje. Vedno ista storilnostnousmerjena spika. In vedno nekdo, ki je mlajši, boljši in perspektivnejši ali pa starejši in modrejši in bolj priznan ter ustaljen. Vedno bo kdo, ki je drugačen od 37-letne upokojene floorballistke, s hrpo napisanih in neobjavljenih pesmi, kratkih zgodb, poetičnim risoromanom, neko samoskerirano platformo, enkup mnenji, zabasanim mailboxom, znanji, ki ji manjka le še en izpit in diploma, da postane diplomirana športna trenerka. Kaj bom sploh s tem paprijem? Nevem. Nekaj že. Šla bom z njim na tenis igrišče preko ceste in rekla gospodu trenerju naj se neha ogabno obnašat do otrok, ki jih trenira.
- "Kaj pa ti veš o treniranju, ženska."
Deset osvojenih državnih prvenstev, 20 let športne kariere, vsa pedagoška in strokovna znanja in trenerska praksa se v moji fizični pojavi spremenijo v en večni družbeni stereotip.
Vzela bom iz torbe ta pildek. Zalepla mu ga bom na faco in ponovila:
- "Nehajte se nestrokovno obnašat do otrok in na tenis igrišču izživljat svoje frustracije, gospod. Vaša naloga je, da jih vzpodbujate, da jim priljubite željo do igre in gibanja. Poleg tega, bi rada v miru vrtnarila, zato nehajte kričat na njih."
Nakoncu se moramo itak samo znajdt in najdt nek način, da dobimo zadosten vir prihodka, da preživimo, da sistem zadovoljno odljuka, da ima od nas neko korist, ... vzami en košček še sebi, tist nek denar, da si lahko kupiš police za knjige v Ikei al bohnedej momaxu pa knige, ki jih ne smeš prebirati ob devetih zvečer, lenoba ena lena.
Pa tako sem se veselila odraslega življenja, ko si bom lahko vzela čas in imela končno denar, da si jih kupim.
Zgolj vaja za pisanje
Ne da, se mi več? reče Vasko,
sediva na seji odbora za kulturo
in čas je za večerno tableto.
Vstaneva in se odpraviva proti njegovi pisarni,
"Včeraj sem sanjal, da se je Metelkova 6 zrušila name" reče,
in si toči vodo v kozarec.
Laptop pospravljam v svojo torbo in iščem
kos potice, ki mi ga je ljubimka pripravila za malico.
Najdem le mobilnik - 8 neodgovorjenih klicev
in sporočilo: "Mama na urgenci."
Aveš uno, ki so del sistema v katerega verjameš. Dobivaš petke in štirke pa pol nisi sprejet na željeni faks. Ves čas ti folk nabija, da ja ja ja, če se učiš boš dosegu kar želiš. Živela boš miren lajf. Ja dobila boš fajn moža. Ja ja, super. to se šteje kot dosežek. Fajn mož.
Ej ampak kašn lajf ste si vi to predstavljal? Men se vse dozdeva, da so se mi ves čas mal lagal. Da nekej ne štima.
Tko, če si iz ene delavske klase, kokr sm tut jest, ti je hitr jasen da lahk prebiješ sam ta steklen strop do srednjega razreda in se pol pol lajfa ukvarjaš s tem, al boš ta nek keš investirala v avto/nepremičnino al zaštartala neko kariero, ki je izven sistemskih okvirjev. Šans pa ni velik. Ne morem se jest kr trikrat premislt kaj bom. Zato me kar zmrazi, k mi kdo ponuja ideje o izi zaslužkih in piramidnih sheme al me praša že za četrto prostovoljno stvar v tednu, sj to sam mal prideš pa pomoderiraš, sam par besed napišeš, a bo ok če ti plačamo v bonih, lej denarja ni veliko, saj razumeš.
Ne gre več! Kdor me pozna, ve, da sem človek, ki je v lajfu ves čas fural več kt le en job. Bila sem trenerka/vzgojiteljica/reprezentantka/študentka/performerka. Vse naenkrat. Ta faking karierizem in sistem, ki te stiska, da iz sebe nekej nardiš. Pa moja želja po ustvarjanju skupnosti. Jst sm najprej imela idejo, da bi športala, ker v tem sem bila res dobra, ampak floorball ni take vrste šport, da bi se sponzorji tepli za tebe. Še več, z dekleti smo se večkrat hecale, da za nas velja moto pay to play. O neenakosti po spolih in odnosu do žensk in stalnem dokazovanju kompetentnosti in razlikah, ki so se delale na osnovi genitalij (in o tem, kako je bilo za moško, mladinsko in člansko, reprezentanco bolje poskrbljeno) pa kdaj drugič, verjetno bo to kar kak daljši esej ali knjiga. Oblublam ta esej. Ok?
Po desetih letih guljenja istega poklica pomočnice vzgojiteljice za 700 evrou na mesec, sem se skurla. Začela sem slabše slišat, imela sem težave z želodcem, ker iskreno tisto kosilo, ki ga poješ z otroki prav na hitro ni nek primer urejene prehrane, večina kolegic je imela težave s križem, krčne žile, ... v zadnjih letih pa precej primerov rakavih obolenj. Ta odnos, da nikoli ne delaš toliko, da ne bi mogla še malo stisnit, potrpet in opravit kako nalogo več. Starši se nam (večinoma) zahvaljujejo in sprašujejo, kako to zmoremo, sistem pa kt ena mantra: bodite hvaležni za služno, izpolni obrazec, izobražuj se , razkužuj, briši prah. Štej otroke, ta ima alergijo, oni uši, tretji ne sme uporabljat tistih navadnih robčkov, ga lahko slečete popoldne, naša pa nesme v peskovnik (what?), jse opravičujemo nimammo škornjev, nič hudega bomo vse uredili.
Kaj ima denar s tem? Ne veliko. Si pa mislim, da bi blo ok, da si pri takem tempu lahko vsaj kaj privoščiš. Ja seveda si s 700 evrov mesečno nikoli nisem mogla privoščit premium sestavin, mirnega nakupovanja na tržnici, večerje v sem pojedla po tem, ko sem si jo po celem dnevu odsotnosti skuhala sama. Kuča - poso - kuča- poso, eto što znam. Kašn luksuz, da ti kdo skuha, pospravi stanovanje, masažo bi nujno potrebovala, priviščila sem si terapijo, ki jo pomojem rabi vsak, ki ima opravka s 70-imi ljudmi dnevno (160 eur na mesec, brt!) kjer nemalokrat dežujejo skrajno osebna in neprimerna vprašanja - "A si želiš otroka?" Opa. Halt. A ste nori ljudje? Kakšen otrok. Do petih sem bila v vrtcu in kdaj naj po njihovem prebivam s svojimi otroki. Sem videla že vse preveč otrok, ki so od treh do petih pogledovali po vratih, kdaj bo vendarle kdo prišel po njih, ker so vsi ta boljši prijateljčki ža doma. In vse preveč vzgojiteljic, ki ne morejo niti prvi šolski dan na faking tortico s svojim lastnim otrokom. Kakšen krut absurd.
Seveda sem se potrudula za te pikce in sem z njimi igrala hokej, plezala na češnjo (bohnadej da si kdo strga ta nove uggice?!?!) in plesala balet ob ritmih Elze. Otroci so zakon, res. Ampak nisem si predstavljala, da bom mela energijo in voljo vseskupaj zganjat še nadajnih 3o let in to 40 ur tedensko. Mogoče je vsega kriva ta moja premalo delujoča ščitnica, nevem. Sem pa res betežna. Pri svojih 37 pomladih in treh letih terapije sem se odločila, da moram spremenit življenski ritem, ker sem ves čas v neki rdeči fazi skurjenosti in menjat kariero. Brane je rekel: Ja zakajs i pa pistila službo. Najbrž me je hotu opozorit, da je v kulturi jeba.
Vedla sem, da bo težko, ker si bom mogla sama ustvarjat urnike, disciplinirat, pisat, rihtat predstave, moderiranja, prodajat svoje talente, ampak sem imela nek zagon.
Težko mi je bilo priznat, da si moram najprej malo spočit, ne zmorem, potrebujem pavzo, tišino, medtem ko se oglašajo naši kleni starci, staroste, predniki, boomerji, kako smo pa mi lahko.
Ne vem kako ste. Jebeno težko. Pa nekak smo pripomogl mi, otroci socjalizma, kr nezahtevni in koristni mulci, se mi zdi. Ampak polovica (prisežem, da polovica) te boomerske genaracije je prebolelo raka, al, na žalost, za rakom umrlo. Kdaj se bomo začeli pogovarjat o tem? Vsi smo skurjeni. Ravno smo začel slutit ta pogovor (Jesenice, Anhovo, kje smo?), pa je zdej korona in ne smemo naslavljat ostalih bolezni, gnile politike, debilnih ukrepov, podnebne jebe in duševnega zdravja. Skor tako kot se v socializmu ni naslavljo disleksije, ADHDja in dejstva, da te je prfoks kdaj kašn šamar stisnu. Če ti v šoli ni šlo, si bla površna al lena. To prtljago še zdaj vlačim za sabo.
Hej, a je vredu, da ne grem na ta sestanek?
Sestaki pa so zdaj po novem kar naprej na zoomu, nobene privatnosti ni več, dajmo se dobit ob 21.00, saj smo vsi itak doma. Buljim v telefon in odgovarjam na vsako stvar, da dokažem, da sem aktivna al da se izvlečem iz misli, ki me vlečejo v depro.
Potem se zavem, da je bil eden mojih glavnih ciljev prav to, da malo umirim tempo, da grem na kak sprehod in delam stvari, ki me res veselijo ali vsaj ugotovim, kaj to je. Da najdem rutine, ki bodo izmile grafit na zidu, ki stoji na poti do samouresničitve. Da se neham gnati in končno diplomiram, napišem pesniško zbirko / zbirko kratkih zgodb. Pa naj bo kar bo. Naj se zruši ta faking zid in z njim napis: "Nisi dovolj dobra."
- Sestanek ob devetih zvečer?
- Ne morem, res ne.
- Zakaj pa ne?
- Ker berem knjigo.
- Ja saj to pa lahko res kadarkoli, saj nimaš službe.
- Ja, res je nimam.
Zavzdihnem.
Težko je bit brez službe. Take zaresne, ko startas od od sestih zjutraj in se vrnes ob petih popoldne. Nimam tistih 700 evrov na katere sem lahko deset let računala, zdaj se zdi to res veliko denarja. Moram si ustvarit priložnost za zaslužek, zaslužit in še vedno fajtat za svoj čas. Za branje in pisanje. Vedno ista storilnostnousmerjena spika. In vedno nekdo, ki je mlajši, boljši in perspektivnejši ali pa starejši in modrejši in bolj priznan ter ustaljen. Vedno bo kdo, ki je drugačen od 37-letne upokojene floorballistke, s hrpo napisanih in neobjavljenih pesmi, kratkih zgodb, poetičnim risoromanom, neko samoskerirano platformo, enkup mnenji, zabasanim mailboxom, znanji, ki ji manjka le še en izpit in diploma, da postane diplomirana športna trenerka. Kaj bom sploh s tem paprijem? Nevem. Nekaj že. Šla bom z njim na tenis igrišče preko ceste in rekla gospodu trenerju naj se neha ogabno obnašat do otrok, ki jih trenira.
- "Kaj pa ti veš o treniranju, ženska."
Deset osvojenih državnih prvenstev, 20 let športne kariere, vsa pedagoška in strokovna znanja in trenerska praksa se v moji fizični pojavi spremenijo v en večni družbeni stereotip.
Vzela bom iz torbe ta pildek. Zalepla mu ga bom na faco in ponovila:
- "Nehajte se nestrokovno obnašat do otrok in na tenis igrišču izživljat svoje frustracije, gospod. Vaša naloga je, da jih vzpodbujate, da jim priljubite željo do igre in gibanja. Poleg tega, bi rada v miru vrtnarila, zato nehajte kričat na njih."
Nakoncu se moramo itak samo znajdt in najdt nek način, da dobimo zadosten vir prihodka, da preživimo, da sistem zadovoljno odljuka, da ima od nas neko korist, ... vzami en košček še sebi, tist nek denar, da si lahko kupiš police za knjige v Ikei al bohnedej momaxu pa knige, ki jih ne smeš prebirati ob devetih zvečer, lenoba ena lena.
Pa tako sem se veselila odraslega življenja, ko si bom lahko vzela čas in imela končno denar, da si jih kupim.
Zgolj vaja za pisanje
Ne da, se mi več? reče Vasko,
sediva na seji odbora za kulturo
in čas je za večerno tableto.
Vstaneva in se odpraviva proti njegovi pisarni,
"Včeraj sem sanjal, da se je Metelkova 6 zrušila name" reče,
in si toči vodo v kozarec.
Laptop pospravljam v svojo torbo in iščem
kos potice, ki mi ga je ljubimka pripravila za malico.
Najdem le mobilnik - 8 neodgovorjenih klicev
in sporočilo: "Mama na urgenci."
“Kalibriram svet po poeziji in se učim povedati manj”
“Kalibriram svet po poeziji in se učim povedati manj”
23.3. 2021
eho na pesniško zbirko Oko očesu vrana, avtorice Jane Putrle Srdić, Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2019
Po zbirkah Kutine, Lahko se zgodi karkoli in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je Jana Putrle Srdić objavila četrto pesniško zbirko pri Centru za slovensko književnost. Leta 2019 je izšla zbirka z naslovom Oko očesu vrana, v letošnjem letu nominirana za Veronikino in Jenkovo nagrado. Urednik zbirke je letošnji prejemnik Jenkove nagrade – Brane Mozetič.
Ko se poezija otrese egocentričnega namakanja lirskega subjekta v patosu, ki se nanaša izključno na misterij raziskovanja medčloveške ljubezni, postane prožnejša. Dobiva priložnost, da se oblikuje v utripajočo strukturo, odprto za jezik, ki je že nekaj časa bival v kozmosu sedanjosti, a ga s prostim očesom nismo zaznali. Jana Putrle Srdić nam v svoji najnovejši pesniški zbirko Oko očesu vrana, skozi tematsko razprtost, ponudi pogled v družbo skozi lupo znanstvene vedoželjnosti, ki je ves čas naslonjena na biologijo in tehnologijo.
Pesnica skuša človeka razlastiti ega in hkrati pri-zemljiti na način, ki je na čase krut v svoji realnosti “Nezanesljivi smo in jezni/ minili so časi čudenja/ nad sabo odpravljanje/ napak nas bo odpravilo/ drugačna inteligenca upokojila/…”, drugič pa neverjetno osvežujoč Stopaš zapleteni organizem, v tebi izkušnja nenehno spreminja zapis, gibaš se v obliki lepote, hipne kombinacije, ki se staplja z okoljem, z odbleskom sonca na koži na dlaki, greš in nosiš s seboj sporočilo nenehni pretok informacij.
Bralca pozove, naj pogleda v mikroprostor, ki ga je nanizala v osemindvajset zaključenih celot – pesmi, ki si sledijo ena za drugo tako kot so nastajale. Avtorica nam tako daje vpogled v svoj miselni tok, skozi katerega je v slabem letu nastala pesniška zbirka, v kateri ena pesem tematsko prehaja v drugo. Vsebuje tudi tri manjše cikle, ki naslavljajo teme potovanj, body buildinga in neznanega. Tematsko prehajanje ni novost, saj ob pregledovanju ostalih zbirk lahko opazimo, da se nekatere misli ponovijo oz. vrnejo podobno kot informacija, ki zaokroži in se znajde v novem kontekstu. “Lahko se zgodi karkoli”, kakor je naslovljena njena druga zbirka, se pojavi kot naslov pesmi v tretji zbirki (To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje) in tudi kot zadnji verz v pesmi iste zbirke. Mikro enota, ki v isti obliki vsakič deluje drugače, nas opomni na pomen konteksta.
Širjenje človekove zavesti, ki skozi lastno zgodovino in raziskovanje dopolnjuje svoje znanje o rastlinah in živalih, da bi razumel njihov vpliv, ne le na človeka, marveč celoten eko sistem, ponuja nove možnosti, da iste enote pogledamo z različnih perspektiv. V sodobno družbo vse bolj aktivno vstopa tudi tehnologija, ki jo je človek sicer ustvaril sam, a ga v večih kontekstih presega. Tega se dobro zaveda tudi avtorica.
S stalnim prepletanjem žive in nežive narave skuša zabrisati mejo med njima, skozi mnoštvo perspektiv. S tem naslovi vprašanje življenja kot pojma, ki smo si ga izmislili ljudje. “//življenje je obsežnejše od pretakanja krvi/ utripov električnih signalov/…” Svet zajame kot celoto, opusti kategorizacijo po oblikah, in raziskuje komunikacijo, ki poteka med sorodnimi in manj sorodnimi organizmi, celo predmeti. Tu ne pozabi niti na tisto neoprijemljivo - na utripe, signale, valovanja, ki nas privlačijo, informirajo, a vendale ne spregovorijo z nami v obliki besed. Te postanejo odveč /prebijam se med besedami/prebijajo me besede/.” Videti je kot, da je pesnica zavezana hekanju koda komunikacije, ki poteka na neverbalni ravni, “/skušam sestopiti s povedi/”, in razvija lasten jezik, ki v pesmi deluje kot prevodnik med bralcem in signali, ki jih je zajela na ekran (in kasneje manifestirala v knjigo). “/vkopljem se v sneg, iz ledenih plošč/ belega ekrana nama naredim zavetje/”.
Zavetje, ki ga na ekranu zgradi z besednimi strukturami, nas opolnomoči, da se soočimo z morebitno negotovostjo, ki priča o človekovi skromni podučenosti in neznatnosti v tehnološkem in vesoljnem kontekstu. Naša umišljena superiornost se v tej ideji razgradi do osvežujoče misli, da lahko v delovanju drugih sistemov najdemo vzorec za izboljšanje družbe v kateri živimo, do širšega koncepta, ki bi zgradil skupno zavest ohranjanja raznovrstnosti.
Zaključujem z motivi, s katerimi avtorica začne. Oko in vrana. Vrane, kot zelo uspešne vrste, ki izpodriva druge živali v mestu (podobno kot človek), a lastni vrsti ne škoduje. Zaradi svoje prilagodljivosti je izkoristila različne antropogene strukture sebi v prid; od smetišč, na katerih se hrani, do daljnovodov, na katerih počiva in namešča svoja gnezda. Očesa, kot tistega čuta po katerem prepoznamo oblike, ki jim dajemo imena. Že naslov zbirke daje signal, da ljudje delujemo asociativno, saj v naše možgane vzporedno vstopa tudi pregovor. Tu puščam kod odprt v razmislek in upanje, da vam branje pesniške zbirke prinese povezavo med dvema.
Priporočam v branje vsem skeptikom, ki ste že davnaj prekrižali poezijo, in vsem romantikom, ki dvomite o poetičnosti kvantne fizike in body buildinga.
23.3. 2021
eho na pesniško zbirko Oko očesu vrana, avtorice Jane Putrle Srdić, Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2019
Po zbirkah Kutine, Lahko se zgodi karkoli in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je Jana Putrle Srdić objavila četrto pesniško zbirko pri Centru za slovensko književnost. Leta 2019 je izšla zbirka z naslovom Oko očesu vrana, v letošnjem letu nominirana za Veronikino in Jenkovo nagrado. Urednik zbirke je letošnji prejemnik Jenkove nagrade – Brane Mozetič.
Ko se poezija otrese egocentričnega namakanja lirskega subjekta v patosu, ki se nanaša izključno na misterij raziskovanja medčloveške ljubezni, postane prožnejša. Dobiva priložnost, da se oblikuje v utripajočo strukturo, odprto za jezik, ki je že nekaj časa bival v kozmosu sedanjosti, a ga s prostim očesom nismo zaznali. Jana Putrle Srdić nam v svoji najnovejši pesniški zbirko Oko očesu vrana, skozi tematsko razprtost, ponudi pogled v družbo skozi lupo znanstvene vedoželjnosti, ki je ves čas naslonjena na biologijo in tehnologijo.
Pesnica skuša človeka razlastiti ega in hkrati pri-zemljiti na način, ki je na čase krut v svoji realnosti “Nezanesljivi smo in jezni/ minili so časi čudenja/ nad sabo odpravljanje/ napak nas bo odpravilo/ drugačna inteligenca upokojila/…”, drugič pa neverjetno osvežujoč Stopaš zapleteni organizem, v tebi izkušnja nenehno spreminja zapis, gibaš se v obliki lepote, hipne kombinacije, ki se staplja z okoljem, z odbleskom sonca na koži na dlaki, greš in nosiš s seboj sporočilo nenehni pretok informacij.
Bralca pozove, naj pogleda v mikroprostor, ki ga je nanizala v osemindvajset zaključenih celot – pesmi, ki si sledijo ena za drugo tako kot so nastajale. Avtorica nam tako daje vpogled v svoj miselni tok, skozi katerega je v slabem letu nastala pesniška zbirka, v kateri ena pesem tematsko prehaja v drugo. Vsebuje tudi tri manjše cikle, ki naslavljajo teme potovanj, body buildinga in neznanega. Tematsko prehajanje ni novost, saj ob pregledovanju ostalih zbirk lahko opazimo, da se nekatere misli ponovijo oz. vrnejo podobno kot informacija, ki zaokroži in se znajde v novem kontekstu. “Lahko se zgodi karkoli”, kakor je naslovljena njena druga zbirka, se pojavi kot naslov pesmi v tretji zbirki (To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje) in tudi kot zadnji verz v pesmi iste zbirke. Mikro enota, ki v isti obliki vsakič deluje drugače, nas opomni na pomen konteksta.
Širjenje človekove zavesti, ki skozi lastno zgodovino in raziskovanje dopolnjuje svoje znanje o rastlinah in živalih, da bi razumel njihov vpliv, ne le na človeka, marveč celoten eko sistem, ponuja nove možnosti, da iste enote pogledamo z različnih perspektiv. V sodobno družbo vse bolj aktivno vstopa tudi tehnologija, ki jo je človek sicer ustvaril sam, a ga v večih kontekstih presega. Tega se dobro zaveda tudi avtorica.
S stalnim prepletanjem žive in nežive narave skuša zabrisati mejo med njima, skozi mnoštvo perspektiv. S tem naslovi vprašanje življenja kot pojma, ki smo si ga izmislili ljudje. “//življenje je obsežnejše od pretakanja krvi/ utripov električnih signalov/…” Svet zajame kot celoto, opusti kategorizacijo po oblikah, in raziskuje komunikacijo, ki poteka med sorodnimi in manj sorodnimi organizmi, celo predmeti. Tu ne pozabi niti na tisto neoprijemljivo - na utripe, signale, valovanja, ki nas privlačijo, informirajo, a vendale ne spregovorijo z nami v obliki besed. Te postanejo odveč /prebijam se med besedami/prebijajo me besede/.” Videti je kot, da je pesnica zavezana hekanju koda komunikacije, ki poteka na neverbalni ravni, “/skušam sestopiti s povedi/”, in razvija lasten jezik, ki v pesmi deluje kot prevodnik med bralcem in signali, ki jih je zajela na ekran (in kasneje manifestirala v knjigo). “/vkopljem se v sneg, iz ledenih plošč/ belega ekrana nama naredim zavetje/”.
Zavetje, ki ga na ekranu zgradi z besednimi strukturami, nas opolnomoči, da se soočimo z morebitno negotovostjo, ki priča o človekovi skromni podučenosti in neznatnosti v tehnološkem in vesoljnem kontekstu. Naša umišljena superiornost se v tej ideji razgradi do osvežujoče misli, da lahko v delovanju drugih sistemov najdemo vzorec za izboljšanje družbe v kateri živimo, do širšega koncepta, ki bi zgradil skupno zavest ohranjanja raznovrstnosti.
Zaključujem z motivi, s katerimi avtorica začne. Oko in vrana. Vrane, kot zelo uspešne vrste, ki izpodriva druge živali v mestu (podobno kot človek), a lastni vrsti ne škoduje. Zaradi svoje prilagodljivosti je izkoristila različne antropogene strukture sebi v prid; od smetišč, na katerih se hrani, do daljnovodov, na katerih počiva in namešča svoja gnezda. Očesa, kot tistega čuta po katerem prepoznamo oblike, ki jim dajemo imena. Že naslov zbirke daje signal, da ljudje delujemo asociativno, saj v naše možgane vzporedno vstopa tudi pregovor. Tu puščam kod odprt v razmislek in upanje, da vam branje pesniške zbirke prinese povezavo med dvema.
Priporočam v branje vsem skeptikom, ki ste že davnaj prekrižali poezijo, in vsem romantikom, ki dvomite o poetičnosti kvantne fizike in body buildinga.
SMETI
Smeti so čudovita pogruntavščina. Sploh tiste bio. Zelo sem vesel mačje sreče, ki mi jo je natrosilo vesolje, da sta človeška primerka pozabila to zadevo nocoj izprazniti. Tako se lahko v miru, brez vznemirjenega ljudskega oglašanja, elegantno sprehodim po kuhinjskem pultu in balansiram med rožami do tega skupka čudes.
Ups, ta ovinek mi ni najbolje uspel. Ni moja krivda. Če bi me večkrat pustili bivati na kuhinjskem pultu, bi vedel za vsako rožo, ki je gor. Hmm, zdi se mi, da jih je vedno več. Brezvezne neužitne rastline. Hmmm, a so res naužitne? Naj probam. Bljaaah. Ja, neužitne so. Grem raje do bio zaklada. Vse je natrpano v to malo škatlico. Zdi se mi pametneje, da malce presortiram,... kako sem že prevrnil tisto rožo, aaa takole. Odlično.
Olupki,... brezveze.
Sir... ooo, njami sir. Fuj, nekam trd je.
Kaj je to rdeče? O, nee. Ni dobro.
A je to kost? Ojoj. Sreča, sreča, srečicaaa, mogoče je gor še kaj mesaaa...
***
Medtem v spalnici.
- "Tanja, a si kaj rekla? "
- "Kaj? Ne. Spim."
- "Zdi se mi kot, da se je nekaj prevrnilo."
- "Veter... spim zdaj."
***
Zjutraj: "Fergie, zakaj imaš pa ti umazan smrček?"
Ups, ta ovinek mi ni najbolje uspel. Ni moja krivda. Če bi me večkrat pustili bivati na kuhinjskem pultu, bi vedel za vsako rožo, ki je gor. Hmm, zdi se mi, da jih je vedno več. Brezvezne neužitne rastline. Hmmm, a so res naužitne? Naj probam. Bljaaah. Ja, neužitne so. Grem raje do bio zaklada. Vse je natrpano v to malo škatlico. Zdi se mi pametneje, da malce presortiram,... kako sem že prevrnil tisto rožo, aaa takole. Odlično.
Olupki,... brezveze.
Sir... ooo, njami sir. Fuj, nekam trd je.
Kaj je to rdeče? O, nee. Ni dobro.
A je to kost? Ojoj. Sreča, sreča, srečicaaa, mogoče je gor še kaj mesaaa...
***
Medtem v spalnici.
- "Tanja, a si kaj rekla? "
- "Kaj? Ne. Spim."
- "Zdi se mi kot, da se je nekaj prevrnilo."
- "Veter... spim zdaj."
***
Zjutraj: "Fergie, zakaj imaš pa ti umazan smrček?"
